Medij: Delavska enotnost Avtorji: Matoz Mateja Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 03. 03. 2011 Stran: 10
Mateja Gerečnik, dobitnica letošnjega priznanja roža mogota
Ker je želela nekaj spremeniti, je postala sindikalistka. Ker ve, da samo stokanje ne prinese sprememb, se je aktivirala. Ker je vztrajna, tudi marsikaj doseže. Ker se zaveda, da je znanje potrebno, se izobražuje (nedavno je diplomirala!) in k temu spodbuja tudi druge. Ker delavci izlaške Eti vedo, da jim bo poskušala pomagati, je v njeni pisarni vedno živahno. Predstavljamo vam Matejo Gerečnik, letošnjo dobitnico rože mogote, priznanja ZSSS za dosežek leta za enake možnosti žensk in moških.
Mateja Gerečnik prihaja iz delavske družine. Njena mama je v Eti dočakala upokojitev kot delavka v proizvodnji, oče pa je knap. »Čutim z ljudmi, z marginalci - to so zdaj že praktično vsi delavci. Živela sem z minimalno plačo, bila sem brezposelna, delala sem prek javnih del, pri privatniku na črno,« našteje svoje izkušnje, ki so jo utrdile.
»Ljudje so navajeni na nekoga čakati, da bo kaj naredil, pa s prstom kazati, iskati krivce, sebe postavljati v vlogo žrtve. Meni to ne štima. Včasih poslušam koga, ki jamra, in ga povabim, naj mi pove, kaj vse je narobe; pa ga ni od nikoder, od sindikata pa pričakuje, da bo zrihtal, da bo bolje,« začneva pogovor z Gerečnikovo o njenem sindikalnem delu. Vzela ga je zelo zares: »Zavedam se našega poslanstva: za nič mi ni žal, kljub polenom, ki mi jih mečejo pod noge.« Ta so do neke mere razumljiva, saj so imeli zaposleni v preteklosti s sindikatom v podjetju slabe izkušnje. »Bilo je veliko nepravilnosti, še več smo jih odkrili v arhivih,« pravi Gerečnikova, ki je prišla na položaj prve sindikalistke Eti Izlake pred tremi leti, in to po 1 3-letni vladavini njenega predhodnika, ki si je kar podaljševal mandat, ne da bi ga potrdil na volitvah.
Sindikalni puč
Gerečnikova je bila delavka v proizvodnji, ko se je skupaj s še z nekaj kolegicami organizirala in namesto »jamranja po kotih« prva podpisala nezaupnico dotedanjemu sindikalistu. S tem so ga prisilile v izredne volitve, kjer so kandidirale in bile izvoljene v izvršni odbor, ki je potem iz svojih vrst za predsednico izvolil Gerečnikovo.
Delo so začele takoj. »Ko smo že bili izvoljeni, nismo pa še formalno nastopili svojega mandata, smo organizirali zelo uspešno stavko, udeležba je bila ogromna. Bilo je decembra zaradi božičnice oz. zaradi napačnih informacij o njeni višini. Predsednika uprave sem nagovorila kar med stroji,« se spominja.
Nauk zgodbe: Če nisi zadovoljen z razmerami, s sindikalistom (ali komerkoli), ga zamenjaj in sam poprimi za delo. »Bila sem navadna delavka v proizvodnji, pa sem prejšnji teden diplomirala. Vse se da, če želiš. Sam moraš narediti nekaj,« dodaja naša sogovornica, ki zase pravi, da je načelen človek: »Če so stvari zapisane, pravila igre znana, zahtevam, da se jih držimo. Naj je to zakon, kolektivna pogodba, dogovor. Na ta račun smo v zadnjih letih za naše zaposlene dosegli precej sprememb, do konca mandata bomo po moje glavne stvari uredili,« pravi predsednica Skeia v Eti.
Vlaganje v znanje
Naša sogovornica je koncept vseživljenjskega učenja vzela zelo zares. Največji problem pri ljudeh vidi v tem, da jih je strah in da so neinformirani o svojih pravicah. Sama veliko bere, se izobražuje, sprašuje: »Po moje me imajo na Skeiu kar dosti,« dodaja smeje. Prišla je tudi do idej, ki sta ob nagradi, ki jo bo prejela ob mednarodnem dnevu žensk, najbolj izpostavljeni: ureditev položaja agencijskih delavcev in izobraževanje v Eti.
»Na vsakem seminarju, izobraževanju, srečanju ... sem našla nekaj, tudi kakšno malenkost, kar sem lahko uporabila v podjetju, ali spoznala nekoga, ki mi je pri čem pomagal,« pravi. Trenutno malo več pozornosti namenja mobingu. Dogovor o preprečevanju nasilja na delovnem mestu so v Eti že sklenili. »To je zadeva, ki mora živeti. Trenutno s svetom delavcev sodelujemo tudi pri izdelavi ocen tveganja, recimo za nočno delo žensk. Soglasja nisem dala, dokler niso naredili vsega, kar sem zahtevala, od zdravniških pregledov do izobraževanja,« dodaja.
Ker je sama delala v proizvodnji, se naša sogovornica spomni tudi na »malenkosti«, ki nekaterim veliko pomenijo. Tako je nedavno poskrbela za nove stole. »Zmeraj imam odprtih več front,« priznava.
Socialni dialog z vročilnicami
Gerečnikova ima s »socialnim dialogom« tudi nenavadne izkušnje, ki se zdijo sčasoma celo smešne. Novembra 2009 je govorila na demonstracijah za višjo minimalno plačo in pravično pokojninsko reformo v Ljubljani, »Bomo še dopuščali mesarjenje mrhovinarjev v pregrešno dragih oblekah,« je tisto soboto med drugim zaklicala množici z odra na Prešernovem trgu. V ponedeljek jo je na šihtu čakal mrzel tuš. Tajnica predsednika uprave ji je z vročilnico izročila pismo, v katerem so od nje zahtevali pisno pojasnilo, točno koga je mislila s to izjavo. V odgovoru jim je zapisala, da je o tem govorila na splošno, da pa naj »vsak zase vzame tisto, kar misli, da mu pripada«. V proizvodnji ni bil nihče užaljen.
V sindikatu mora biti red
Sindikaliziranost je v Eti velika, članov je okoli 700 od 900 zaposlenih. Deluje 13članski izvršni odbor Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei), ki se sestaja mesečno, enkrat na leto imajo skupščino. Vse informacije sindikat objavi na intranetu, zapisniki sej so na oglasnih deskah in v kotičkih za druženje. Dezinformacijam se izogibajo, zato »ustnega izročila« ne gojijo. Vrata profesionalne sindikalistke Gerečnikove so vseskozi oprta, njena telefonska številka je znana, pravi.
Sindikat spreminja miselnost
Poleg vztrajnosti sindikalista morajo za uresničitev nekaterih zamisli biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, tudi odprtost za dialog na strani delodajalca. »To je zasluga obeh strani. Moje je, da dajem predloge, njihovo pa, da jih sprejmejo. Od tega imamo koristi vsi, zadovoljni pa itak niso vsi,« pravi Gerečnikova, ki je prepričana, da se sindikalist ne sme zapletati v stvari, ki niso njegova stvar. »Če je kaj narobe s poslovanjem, naj stopi pred delavce tisti, ki ima za to pooblastila, ne pa da se v imenu uprave izpostavlja sindikalist. Takšne stvari marsikje poslovodstva izkoriščajo,« pravi naša sogovornica, ki je tudi članica izvršnega odbora Skei Slovenije in podpredsednica regijskega odbora tega sindikata v Zasavju.
»Mi smo tu zato, da varujemo pravice, ki so zapisane, da poskušamo na pogajanjih kar največ izpogajati. Za izračun plač in podobno ima firma svoje službe. Če delavec tam ne more urediti zadeve, seveda pride k meni in ukrepamo naprej,« postavlja jasno mejo Gerečnikova, ki skuša delavce prepričati, da »sindikat res ni čisto za vse odgovoren«. Pravi, da je to proces, ki še traja. Vloga sindikata se je sčasoma spremenila, »sindikat ni več le za ozimnico in puloverje na tri obroke«. »Tudi ni vse v plači, čeprav ta ljudem največ pomeni. O dvigu plače se v firmi lahko letno maksimum dvakrat pogajaš, prav gotovo pa ne vsak mesec,« pravi in dodaja, da so plače slabe, a še vedno nad kolektivno pogodbo dejavnosti in nad povprečjem v zagorski dolini.
Sicer v Eti po besedah Gerečnikove kršitve in odprta vprašanja rešujejo sproti, »do odvetnika skorajda ne gremo«, dodaja. Pred časom se je tudi uspešno zavzela za pravilno izplačevanje bolniških izostankov. Premalo izplačane bolniške so dobili po desetih mesecih tudi za nazaj, najvišji poračun je znašal okoli 700 evrov.
Gerečnikova, ki bo prejela nagrado roža mogota za dosežke za najbolj ranljive skupine, pravi da poskuša preseči ozka razmišljanja. »Malo me moti, da se vedno govori samo o proizvodnih delavcih. Dobro podjetje potrebuje tudi druge kadre, razvojnike, kadrovnike ... In tudi oni morajo biti pošteno plačani. Razumem, da je minimalna plača premajhna, me pa mogoče še bolj moti, da ima nekdo v proizvodnji s štirimi razredi osnovne šole, pa ne želim nikogar podcenjevati, le 200 evrov manj kot neka pravnica. Mi želimo na vseh pogajanjih dobiti nekaj za vse ravni,« poudarja. In ravno v tem vidi naša sogovornica priložnost za krepitev sindikalnih vrst. Sindikat v Eti ima pozitivne izkušnje z včlanjevanjem, z agencijskimi in režijskimi delavci. Za slednje se je Gerečnikova zavzela pred dvema letoma, ko je poskrbela, da so dobili izplačane nadure. »Evidentirane so bile, plačane pa ne. In to se po moje dogaja v večini podjetij,« pravi in skromno dodaja, da si je prizadevala le za to, da se bo izvršilo, kar je zapisano v zakonu. Delodajalsko stran je postavila pred dilemo ali bodo ure izplačali ali pa zaposlili nove ljudi. Ni šlo gladko, potreben je bil celo poseg inšpekcije. Ljudje so to povečini znali ceniti, večina se jih je celo včlanila v sindikat. Naši sogovornici se to zdi logično: »Najprej je zanje treba nekaj narediti.« Podobno je tudi pri agencijskih delavcih.
Prijazneje za agencijske delavce
Za ogled celotnega članka kliknite tukaj.
V moškem svetu
»Živimo v moškem svetu. To je kaotičen svet. Marsikatero stvar bi dosegla z manj napora, če bi bila moški. Ubrati moramo pač druge poti, plezamo po zajlah, namesto da bi hodile po tlakovani cesti. Nihče pa me ne bo prepričal, da nečesa ne morem doseči, ker sem ženska,« pravi Gerečnikova, ki je v Skei Slovenija predsednica komisije za ženska vprašanja. »Ženske vidimo stvari drugače, širše, z empatijo. Enake možnosti so resno področje, na katerem je mogoče kaj premakniti. Dela je dosti, še preveč.« Gerečnikova misli, da bi morali sindikati začeti pri sebi, si postaviti ogledalo. Tako v podružnice kot sindikalne organe bi bilo treba postaviti več žensk. Za začetek bi lahko sami sebi predpisali ženske kvote in se jih držali, premišljuje.