Medij: Dnevnik Avtorji: Suzana Kos Teme: Mali delničarji Datum: Pon, 26. sep.. 2016
Banka Slovenije gre daleč v varovanju svoje nedotakljivosti. Vložila je na primer tožbo proti državi »zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine«. Guverner Boštjan Jazbec je namreč ocenil, da država, ki jo zastopa ljubljansko okrožno sodišče, oziroma parlamentarna preiskovalna komisija, ki preiskuje odgovornost nosilcev javnih funkcij v postopku sanacije bank, ne sme imeti vpogleda v zasežene zapisnike njegovega ožjega kolegija.
Drugi primer, ki napeljuje k pomisleku o izgubi kompasa na Slovenski 35, je buren odziv in iskanje zavetja pri prvem človeku Evropske centralne banke (ECB), ko so v prostore Banke Slovenije poleti prikorakali kriminalisti. Preiskava je povezana z izbrisom podrejenih obveznic. Nacionalni preiskovalni urad preiskuje sum kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo uradnega položaja ali pravic pri osebah, ki so vodile postopke ugotavljanja domnevno negativnega kapitala v eni od bank in neupravičeno izrekle izredni ukrep izbrisa podrejenih obveznic.
Banka Slovenije se otepa tudi pregleda računskega sodišča, ki bi ga nedvomno zanimala pravilnost porabe skoraj 800.000 evrov, kolikor je stala aktualna obnova avle našega nedotakljivega hrama monetarne modrosti.
Pika na i guvernerjevemu aktualnemu križevemu potu je analiza, v kateri priznani ekonomist ugotavlja, da je bila sanacija bank v letu 2013 predraga, izračuni, na katerih je temeljila, naj bi namreč za nekaj milijard evrov (!) zgrešili realnost. Teh izračunov ne bodo veseli niti v Frankfurtu niti v Bruslju, saj pod vprašaj dejansko postavljajo tudi verodostojnost bančnega nadzora v območju evra. Prav to je priznal tudi guverner Jazbec v nedavnem intervjuju za enega tujih časopisov, ko je dejal, da je pregled bank potekal po metodologiji, za katero so stali evropski bančni organ Eba, ECB in evropska komisija, in da so rezultate bolj ali manj potrdili še vseevropski pregledi bank v letu 2014. »V primeru, da bodo rezultati teh pregledov v Sloveniji postavljeni pod vprašaj, bi lahko temu zgledu sledili tudi v drugih državah.«
Kdo je pravzaprav Veljko Bole? Je človek, ki ne sodi med dežurne komentatorje aktualnih gospodarskih vprašanj. Je mednarodno cenjen ekonometrik. Je strokovnjak, na katerega mnenjih in izračunih je v minulih poosamosvojitvenih letih temeljila marsikatera odločitev denarne in fiskalne oblasti. Bole se je pred časom dogovoril, da bo za potrebe finančnega ministrstva izračunal, kaj bi prinesla deregulacija trga naftnih derivatov. A si je nato premislil. »Nasprotujoči si interesi so pri cenah derivatov zelo veliki. Če bi sprejel to delo, bi mi naslednjih deset let (zdaj eni, zdaj drugi) ugovarjali navzkrižje interesov. Zaradi ljubega miru ni bilo vredno sprejeti sicer zanimivega dela,« nam je pojasnil tedaj. Tokratni izziv pa je bil očitno premočan, čeprav je interesov, povezanih s sanacijo bank, še več in četudi segajo prek meja države.
In nastal je izračun, ki kaže (ne)realnost ocen bančne luknje, v katero smo padli pred leti. Razpon mogočih ocen bančnega primanjkljaja je sicer lahko velik in res je tudi, da je odvisen od predpostavk, ki so bile v izračunih upoštevane, ter seveda tudi od uporabljene metodologije. Je bila bančna luknja samo pri NLB in NKBM (banki sta bili skupaj dokapitalizirani za skoraj 2,5 milijarde evrov) resnično precenjena za poldrugo milijardo evrov? Po kmečki logiki te izsledke brez ekonometričnih modelov potrjuje konkretni primer Gorenjske banke. V letu 2013 so ji naračunali 328 milijonov potencialnega kapitalskega primanjkljaja, njeno tedanje vodstvo pa je bilo edino, ki je zbralo dovolj poguma, da se je zoper izračun pritožilo. Banka je bila nato dokapitalizirana le za nekaj več kot deset milijonov evrov.
Ali komu gori pod petami?